Sva

Čto za dum'i v lesach chranjat kromešn'ie nočy,

Ser'im vychrem kruža nad pokrovom ljudskoj suet'i?

Y vo mrake nočnom zataylys' trevožn'ie očy,

Sozercaja na myr polon skvernoj, čužoj pustot'i.

Ysčezaja vo t'me, uchodja v pelenu snegopada

Pod vozmezdyem vetra yzova manjaščej glušy,

Ubežyš' navsegda ot golodnogo serogo stada!

Tol'ko ygr'i so smert'ju y ropot ustaloj dušy.

Gore skovalo okovamy.

Svetloj gorlycej proleču

Nad oknom tvoym.

Vzor moy v tereme,

Vo dvore raneno kr'ilo.

Opečaleno

B'jus' ja ptycej v tvoe okno.

Gore obujalo v nočy menja.

Serdce robkoe

Opalyt syloj Jar-Ognja.

Obernus' rosoj, proteku rekoj

V nykuda, bol' chranja.

Matuška-Toska, otpusty menja!

Sva! Kr'ilja rasprav'

Nad dorogoj chyzny brennoj!

Pomogy vernut'sja v jav'

Ot mečt'i moej zabvennoj.

Sva! Glas moy usl'iš'!

Pomogy ot sna očnut'sja.

Yz pustoj kromešnoj t'm'i

Na zem' rodnuju vernut'sja!